Kajakaški spust po brzicah je na srečo po srečanju s podvodno skalo ostal nepoškodovan. Odločimo se da tukaj pripravimo kosilo in malo počivamo, da Bine pride k sebi. Žiga hitro zakuri ogenj in čevapčiči se že pečejo na prirodni rešetki. Polde je poln presenečen. Najprej kitara, zdaj pa še six pack hladnega piva. Je kot Baltazar iz risanke. Kosilo odlično, družba še boljša, dogodivščine nepozabne. To je recept za dolgo življenje.
Dobro da Franci s seboj ni vzel ribiške palice, ker bi zdaj po tem skoku, ki bi mu ga zavidal še sam Primož Ulaga, palica ležala nekje na dnu reke. Po zemljevidu sodeč smo prepotovali že dve tretjine poti. Časa imamo še dovolj, tako da se zleknemo v travo ob bregu in se pogovarjamo, ja največ govori Bine, ki je še enkrat razložil svojo zgodbo in njegovo videnje na ta skok. Po njegovem je Franci kriv za vse, ker je slabo krmaril. Vsi prasnemo v smeh, Bine pa samo zamahne z roko in se še sam na vsa usta zasmeji. Skupaj še pogledamo kaj je zabeležil moj fotoaparat. Ves potek spuščanja po brzicah je dobil v svoj objektiv. Vrhunsko.
Naredimo še skupinsko fotko in se odpravimo naprej. Tokrat malo bolj previdno in počasi. Vsaka šola nekaj stane. Tok reke je ravno dovolj hiter, da ne rabimo veslati, samo toliko da obdržimo smer. Opazujemo zeleno okolico. Koliko zapuščenih mlinov srečamo ob poti. Je kar nekaj ljudi včasih živelo ob reki, danes pa skoraj nič. Vse zapuščeno. Srečno prispemo do cilja. Kombi nas že čaka. Pomagamo naložiti kajake na prikolico, zvrnemo vsak vrček zasluženega piva in se odpeljemo proti kampu. Šoferju povemo za našo dogodivščino. Z resnim obrazom nas naprej ošteje potem pa se zasmeje na ves glas. Pove, na teh brzicah ni čolna, ki se ne bi prevrnil in pometal ljudi v vodo. Je kot nekakšna past za turiste. Je pa vedel za padec, tam ima montiran video kamero in je vse posnel. Obljubil nam je posnetek za spomin.