Moj prvi in zadnji obisk prijateljaMoj prvi in zadnji obisk prijatelja
Vrata se škripajoče odprejo. V spremstvu zdravnika in s pomočjo hodulje vstopi Bojan. Nič se ni spremenil v vseh teh letih odkar se nisva videla. Previdno in počasi pride do mize in sede na prazen stol zraven mene.
Prijazna gospa v beli halji pozdravi in odhiti iz jedilnice. Bojan počasi dvigne glavo in me pogleda. Objokane oči se zazrejo v moje. Počasi dvigne svojo desnico, stisk rok je močan, topel, prijateljski. Globoko zavzdihne in začne počasi z močnim glasom razlagati, kaj vse se je zgodilo odkar sva se na zadnje videla. Takoj po prihodu je doživel srčni infarkt, kasneje pa še možgansko kap. Pol leta je bil na postelji, zdaj pa se vse uči od začetka. Najbolj je prizadelo hojo. S težavo se premika. Primem ga pod pazduho in ga odpeljem ven na teraso, na sonček. Da dobi malo barve.
Stopim še do šanka in nama prinesem vsakemu svojo skodelice kave. Kot nekoč, daleč nazaj. Rahlo se nasmehne ob pogledu na skodelico. Pa le ni enaka kot takrat, reče. Tvoja je bila najboljša še doda, ne je bilo tako dobre daleč naokoli. Že Cankar je vedel, kaj pomeni skodelica kave. Kadit je nehal takoj po prihodu. Jaz pa še ne se zasmejim. Tako prijetno kramljava na sončku, minute kar bežijo.
Med pogovorom v njegovih izbranih besedah začutim skesanost in obžalovanje. Je kar je. pozdravit se bo moral, prej ne more domov. Na teraso stopi gospa v beli halji s pladnjem v roki. Čas je za zdravila Bojan, pove s prijaznim mehkim glasom. Bojan vzame kozarec vode in pogoltne tri rdečo rumene tablete. Časa imava še petnajst minut in moj čas prijateljskega obiska v bolnišnici se izteče. Počasi odideva nazaj v jedilnico. Še stisk roke. Še zadnjič. Bojan je ostal samo še spomin na kratko prijateljstvo.…
